Frama Štepanja vas

JAZ, FRANČIŠEK

 

»Vitez bom postal! Da, zagotovo! To hočem in želim storiti! Boriti se hočem in tako bom postal slaven vitez! Vsi se mi bodo klanjali, saj bom uspešen in najboljši, premagal bom vse druge in nihče mi ne bo več stal na poti! Doma me bodo povzdigovali nad drugimi in moja slava med prijatelji bo tako še večja!«

Frančišek sanjač. Frančišek, ki dela velikanske načrte za svojo prihodnost. Frančišek, ki sanjari o svoji slavi. Zdaj ga še ne zanimajo težave in nemoč njegovih bližnjih. Zdaj je Frančišek takšen, ki se ukvarja s seboj in ima pred očmi le lastne cilje. To je Frančišek, ki pogosto živi v meni. Jaz sem podobna takšnemu Frančišku, ko sem ujeta v vsakdanjost, misli in skrbi. Pravzaprav bi brez tega kar težko delovala – pa saj vendar potrebujem sanje, potrebujem lastne načrte! Brez obljube o uresničitvi bi težko sploh verjela, da se je še vredno truditi in vztrajati, ko je najtežje. In prav to prinese s seboj tudi nepremostljivo željo po uspehu…Zavest o lastni moči in zmogljivosti…Misli o »super jaz« in nenazadnje želja po slavi. Napuh. Oh, kar prevečkrat! Ko je pa tako lepo sanjariti…In graditi gradove v oblakih. Gradove v oblakih zato, ker se že naslednji hip zavem, da se kakšna izmed teh stvari nikoli ne more zgoditi. In to kar pogosto. Ker je to verjetno lažje, kot pa kaj potem uresničiti. Samo sanjariti in potem upati na lastno slavo, slavo že zaradi tega, ker sem in obstajam.

Zares, takšno življenje lahko postane kar preveč zapleteno. In prav zares se je zapletlo tudi Frančišku. O tem je predvsem razmišljal, ko ga je pretresala bolezen. Prav v obdobju, ko je njegovo telo trpelo, je začel poslušati, kaj mu želi povedati in tako je začel tudi slišati. Ampak, ko je Frančišek mislil, da posluša svoje telo, je pravzaprav začel poslušati nekaj drugega. Kar naenkrat je bil v Frančiškovem življenju prisoten glas. Pa to ni bil čisto navaden glas. O, prav zagotovo ne! V času Frančiškove bolezni mu je spregovoril sam Gospod, tisti, ki vedno pride nenapovedano in spregovori besede večnega življenja. Besede, ki so tako težke, a hkrati tako zelo čudovite.

Tudi jaz zbolim. Vsake toliko me v posteljo položi bolezen. Takrat lahko razmišljam. Takrat imam priložnost, da za hip utihnem in se umaknem iz vsakdana. Da prisluhnem, če morda tudi meni prav tisti trenutek govori Glas. In vedno je tam. Zagotovo. Samo od mene je odvisno, kako zelo bom prisluhnila in se potrudila poslušati. Od mene je odvisno, če bom ta glas sploh želela slišati. Čisto prehitro se lahko zgodi, da strah, pod krinko raztresenosti, prekriči Njegove besede. On pa samo potrpežljivo čaka in je preprosto tam. Vedno ob meni.

In prav v mojih boleznih – nejevolja, jeza, ljubosumje, prepir in zamera, samokritika, primerjanje, lenoba, nenasitnost – takrat so Njegove besede kot brez usmiljenja. Trde in odločne. Čisto drugačne so kot takrat, ko mi govori v mojem veselju in sreči. Vedno pa ostajajo besede ljubezni. V ljubezni nosijo pečat večnosti in zato je njihova vrednost neprecenljiva!

Zato si želim, da bi zmogla biti tisti Frančišek, ki je besede živel. Poslušati in slišati, oh, to bi še šlo. Ampak živeti…

Samo tako, da je Frančišek začel uresničevati Besedo, samo tako je ozdravel. Kot da jaz tega ne bi zmogla, vedno znova zbolim. Še enkrat in enkrat. Znova in znova.

Pa vendar, vredno se je truditi in se upirati tem boleznim. Vredno je vedno znova vstati po padcih. Vztrajati. On nas zelo uspešno vzgaja po naši nemoči in obupu. Prav tam, kjer so naše rane, so tudi Njegove rane. Prav tam je On. Tega je se Frančišek močno zavedal. Prav zato so Frančiškove bolečine in njegova majhnost  postale Frančiškovo veselje. Predvsem pa življenje. Zares, ko je Frančišek pometel s svojimi željami, svojimi sanjami in s samim seboj, takrat je njegova duša postala vesela in polna radosti! Ko je v polnosti zaživel skupaj z Njim, z ljubeznijo križanega Jezusa Kristusa. To je sv. Frančišek. Tisti Frančišek, ki ga danes v svojem življenju iščem tudi jaz. Prav prepričana sem, da bom tam našla našega Gospoda, Jezusa Kristusa.